Domotožje

V dušo se je zagrizla želja vsa grenka, vsa bolna: doma se mi hoče, ljubezni, a naša kočka je polna.

Topla je naša kočka, a tesna in mala. Iz nje me je mrzla beda iztisnila, pregnala.

Ped borne, izmozgane zemlje: pašnik in njiva, premalo – četudi ljubezen pomankanje skriva.

Premalo. A dela ne dajo ne v vasi ne v kraju. Pri nas je prekletstvo, neplodnost – a lepše kot v raju.

Zdaj sem bolan in truden, pa moram živeti. V dušo se je zagrizla želja, težko bo ozdraveti.

Hodim s hrepenenjem bolnega človeka, v meni je tuga, je radost neka. V meni je domotožje iz dneva v dan po senci gozdov in pesmi poljan,

po zimi, po zasneženem bregu, po sveži gazi v snegu, spomladi po češnji, po belem cvetju, po zlati pšenici in maku v poletju

in kadar ugašajo vroči plameni, po zrelem sadju, po barvah razkošne jeseni, po listju, praproti, ajdi in in ozimini, po trudni, izmučeni domovini.

S hrepenenjem bolnega človeka hodim po svetu in v meni je tuga, je tuga neka.