Čuden možic

V snegu na bregu je stal čuden možic: metlo

je v roki držal brez rokavic. Lonec je mamici vzel –

oj, ta prismuk! – in ga na glavo si del je za klobuk.

Jezen obraz je imel, črne oči in nos, a še Matičku ni bil

z metlo polomljeno kos. Ko ga je žarek objel,

žarek z neba, se je solziti začel prav od srca. Ko mu je

dežek nato solze umil, se je preplašil hudo,

zbežal in skril... Zdaj ni nikoder za njim v bregu sledi:

metlo je le za spomin pustil in ogeljčke tri.