Z gričev se trepetanje
lučk utrinja v dolino.
Trdi koraki in vzdihi
trgajo sveto tišino.
Kdor je obut in oblečen,
stopa k polnočnicam k fari.
V hramih se stiskajo k peči
bosi in goli in stari.
Jaslice v kotu so mračne:
hlevček brez lučke rdeče,
v mraku pastirji in ovčke.
Saj ni za olje in sveče.
V kotu ob peči so mati.
Molek drsi jim med prsti:
"Jezus, njega je vzelo,
zdaj sem pa jaz na vrsti ..."
Plašno molčijo otroci,
tipljejo v čudežne sence:
tleča treska jih riše
v stene med smrečje in vence.
V haloških kočah je božič
v molku, v smrečju in mahu,
v tihi molitvi starčkov,
v drobnem otroškem strahu:
"Kaj če ne bo gospodarja
s kruhom, s koščkom potice?
Kaj če v dolini pozabi
blatne in prazne gorice?"