V najglobljih globinah je vztrepetala duša.
Kot plaha ptička je vztrepetala,
ko je tiho potrkal beli dan
z belih poljan.
Zabolelo jo je njeno tajno bogastvo,
še nepoznano, še nedarovano.
Zabolelo jo je, zaskrbelo jo je:
Kaj bo, kako bo,
kdo bo to sladko breme nosil,
če nikogar ne bo,
da bi z ljubeznijo zanj zaprosil.
Preveč ga je, a nikdo ne ve,
kako je v bogastvu ubogo srce.
Zbežala je duša v neznane daljine
in je zajela sveta širine
- bez ciljev, brez mej -
da je zapelo spoznanje v njej:
Svet je lep in bogat,
a jaz sem bogatejša od njega,
saj bi z ljubeznijo objela vsega.
Zaklenem bogastvo v svoj božji hram
in kdor ga hoče, mu ga dam!