Pošasten nemir, dolg in tih večer,
na ognju tlenje pogašenih vej,
v vseh srcih grozen, glodajoč nemir ...
Zdaj, zdaj udarilo bo v noč: Naprej!
Nikdar še nisem čutil s tako silo
mladosti svoje in lepot življenja
ko zdaj, ko me je potegnilo
v ta val brezglavega besnenja.
Morda bo jutri moja mama,
že jutri čisto, čisto sama
in bo njen dobri, zlati Hans,
z razbitim licem ležal v sneg zarit –
ker drugim mamam šel sinove je morit.