Vsak večer z mrtvaškim prtom
hiše – okostnjake mrak pregrne,
vsak večer med razvaline črne
veter iz svobodnih gor zapiha
in med razvalinami takole vzdiha:
Vsako noč prihajam med požgane hiše,
kjer nekdaj na oknih
so rdeče pelargonije cvetele,
kjer pod oknom fant dekletu
kmečki nagelj je v lase pripenjal.
Zdaj je žalostno in pusto tod ...
Fant, ki je dekleta z rožo bil okitil,
je obležal v hostah lansko zimo ...
In dekle ...?
V zaporih so umirala dekleta.
Kmalu vel bom po slovenski zemlji,
pel bom, vriskal od veselja,
in junaški partizan bo z nagljem
okrasil lase dekletu.
Vse drugače, lepše bo takrat na svetu.