Mrzla je noč, ljudje po ulicah hite,
v domove, kina, gledališča, na zabave.
Čuj, na koncu ulice nekdo vzdihuje,
ne hiti, on prosi, moleduje,
mraz bolno stresa mu telo.
Obraz njegov upal je in mrtvaški,
gorje, krivica buljita mu iz oči,
ki pričata, da mož preživlja revne dni.
Ob zidu siromak tako sloni,
a misli so njegove pri družini,
ki ji je slabše kot živini.
V prhli noči mu žena v krčih porodnih leži,
a krog nje petero dece lačne stoče, bedi.
V mislih teh množice ustavlja, a nihče
ne čuje glas siromaka,
ki žena doma mu trpi,
otroci mu lakajo vsi.
Ure in ure mož čaka, vzdihuje,
a vendar še čaka, ne obupuje.
Potihnil že zdavnaj hrup je, vrvenje,
a mož še vedno ob zidu tam ...
Sedaj ne prosi, več ne zmrzuje,
dotrpel je.
Kraj njega v mlaki krvi, pač stokrat
zasluženi dinar leži.