Ta
pekel
nam izsušil je oči,
zato
ne jočemo
zdaj
ko te ni.
Jokal bi,
da niso
te ubili
zdaj,
ko je otročji
vsak
vzdihljaj
zdaj, ko je ene
same
puške pok
glasnejši
kakor
stotih
mater jok ...
Zato
ne jočemo,
čeprav
nam je težko,
čeprav
vemo:
Ti bil
si tak,
da bi pred tabo
moral vsak
pripogniti glavo.
Vse to
vemo
in tudi to,
lahko,
da drevi,
tudi nas ne bo,
a kaj
vse to:
hudo
je le
živeti,
umreti
ni tako hudo,
zadet,
a ne
premagan
pasti
na zemljo,
to ni
tako
hudo,
saj
v smrti
se nova
življenja
začno,
iz nje
nam nesmrtni
plodovi
rasto ...
Ti
sam
si nam
z delom
in smrtjo
vse dal
in
v temeljni
kamen
svobode
si svoje
ime
izklesal ...