Ta pekel nam izšušil je oči,
zato ne jočemo, zdaj ko Te ni
Jokali bi, da niso Te ubili zdaj,
ko je otročji vsak vzdihljaj,
zdaj, ko je ene same puške pok
glasnejši, kakor stotih mater jok.
Zato ne jočemo,
čeprav nam je težko
čeprav vemo:
Ti bil si tak,
da bi pred tabo moral vsak
pripogniti glavo.
Vse to vemo
in tudi to:
lahko, da drevi tudi nas ne bo,
a kaj vse to:
hudo je le živeti,
umreti ni tako hudo.
Zadet,
a nepremagan pasti na zemljo
to ni tako hudo:
saj v smrti se nova življenja začno,
iz nje nam nesmrtni plodovi rasto.
Ti sam si nam z delom in smrtjo vse dal
in v temeljni kamen svobode
si svoje ime izklesal.