Presilni smo,
da bi ukrotili nas lahko,
da bi prerasli nam glavo.
Zato namakajo zemljo
s krvjo ljudje,
ki so jih pozaprli
in vzeli up jim,
da bi se uprli.
Nikoli več, tovariši,
ne boste videli neba,
ki se pod njim razcveta
podoba novega sveta.
Kaj bodo še dolgo divjali ti zločini?
Mar bodo res ostali
le izdajalci in capini?
Ne, prav zato ne,
ker umirate, kot s smrtjo
bi na novo se rodili.
Z nasmehom drznim,
s pesmijo ste izdahnili.
O, mi jim bomo stokrat povrnili
in z njihovo krvjo zemljo pojili,
da vzklije cvetje novega sveta,
ki zanj žrtvujete srca.