Pred tabo v blatu in prahu
kot suženj ječim.
Pripet sem z okovi na tla,
pred nogami tvojimi,
v blatu ponižno klečim
in molim te in ljubim te.
A kadar se vzdignem, da te poljubim,
potrgam okove življenja
in vržem raz sebe jarem trpljenja.
Pred tabo stojim
in ljubim te in gledam te.
In gledam te, in tvoje belo
kipeče telo,
ki mi v objemu drhti
in kakor zefir se svetijo
tvoje nežne oči.
V bolestnem razkošju mi
duša pred tabo ječi.
V objem dvigam drhteče roke.
Daj, da te poljubim,
daj, da te k sebi privijem
in da pozabim bolesti vseh dni.
A ti ne čuješ ... greš ... in jaz, suženj
tvoj, spet v blatu in prahu
vklenjen ječim,
in molim in ljubim te,
za tabo drhtim ...