„Za dva dinarja!“
se je oglasil nekdo
ob oglu hiše.
„Za dva dinarja,
slaščice, mandeljni, fige!“
Pridem do kandelabra.
To je tovariš moj,
sošolec moj, Jakob.
Nič več ni smeha
na ustnicah njegovih
kakor tedaj, ko sva sedela
v šoli in pela.
„Fige, mandeljni, slaščine,
samo za dva dinarja!“
s hripavim glasom
in s težavo izgovarja.
Stopim bliže: „Dober dan, gospod,“
tako tiho prigovarja ...
Pogleda me in me spozna;
debela solza mu je po hrapavih
licih zdrknila ...
In spomnil sem takrat se vseh
tovarišev iz mladih let,
ki skupaj se igrali smo in žogo bili,
tožili se, pretepali, ljubili,
ki zdaj v delavnicah so vso jim kri izpili,
v tovarnah svojo moč, mladost pustili,
a mi tovariši, smo nanje pozabili,
celo želeli bi, da bi se nam kedaj odkrili.
Ker pač – tako – pozabljamo,
da smo nekdaj prijatelji bili ...!
In kupil sem slaščic in fig
za dva dinarja in grem: „Adio,“
a on mi plašno reče: „Servus.“
Ko bil sem daleč že,
sem zopet čul:
„Kupite, kupite, ljudje,
slaščice, mandeljne, fige!
Samo za dva dinarja,
za dva dinarja ...!“