Kakor sohe kamenite
smo nekdaj bili,
ko tolmuni, polni strjene krvi ...!
Pa je pridivjal ta boj
in položil dlan na kamen,
vročo, gorko dlan
in vžgal je plamen,
da se je razpočil kamen
in zavrela kri v tolmunih ...
Zdaj smo taki,
da strmimo nad seboj.
Žejni pijemo spoznanje:
čaše so tovarišev lobanje,
če do dna pogledaš vanje,
ti po žilah zakipi
in upor se v njih vzbudi.
Glej, v preklane te lobanje
smo zajeli vse spoznanje,
ki prevpilo je srca
in preželo jih do dna,
da so bunkerji postala,
ki jih ne zdrobe letala,
kajti kri je po cementu vzvalovala.