Španija

Mar ne čujete krikov in prošnja tamkaj iz daljin? Ne čujete zamolklo pesem signalov in piskanja divjih siren?

Ne čujete ječanja in pokanja topov? Ihtenja, jokanja, preklinjanja? Ne čujete curljanja krvi mrtvaško sopenje mrjočih ljudi

in brlizganje piščalk? Ne čujete tihih prošenj iz daljin? O, Španija, tvoji sinovi so padli v boju, v herojskem boju so padli,

v boju življenja, v boju bodočnosti, v boju za mir. A vi, zatiskate oči od sramote, nočete videti starcev, ki jim pena

krvava sili iz ust, ki padajo pod razvalinami v zemljo. In bosi in lačni dvigujejo svoje koščene roke in prosijo, kruha prosijo, in – miru.

Med kričanjem otrok in žena med smrtno simfonijo pušk in topov padajo mrtvi na tla, ko da so se naveličali večnih prošnja.

Kakor pošasti hodijo ljudje med razvalinami, se spotikajo ob mrtvecih, ki leže razmesarjeni v prahu in padajo kot nove žrtve na tla.

Povsod padajo mrtvi na tla, napolnjujejo ceste, kanale, parke, vrtove in polja. Povsod ... povsod ...

Toda ni jim še konca, prihajajo drugi, iz zemlje prihajajo, iz rudnikov, sključeni hodijo, tiho se meneč z osveto v srcu, v rokah puško držeč.

In zopet zapojejo signali in zapiskajo sirene in zapoje orožje svojo smrtno pesem. Otroci kriče, žene molijo,

možje stiskajo sestradani pesti in padajo v mlake krvi, v družbo mrtvim ženam in razmesarjenim otrokom. Signali utihajo, sirene molče,

utihajo puške, topovi, le ranjenci bolestno ječe. O, Španija, s krvjo si oškropljena, z grobovi poljane tvoje zdaj so posejane

in svetu kažeš ostudne rane, a pride čas, ko spet te rane ozdrave in ko pokažeš svetu kako močne so proletarčeve roke.