Večer je. V breze veter se zaganja.
Tovariši odšli so že naprej.
Sama sva sredi teh nemirnih vej.
Z menoj, dekle, si žalost vso nosila,
ah, kdo bo nosil žalost zdaj?
Z menoj boli si in radost delila,
ah kdo, ah kdo delil bo zdaj?
Še dosti, dosti bi povedal,
a vse besede v prsih mro.
Samo še to: da rad pogledal
poslednjič v tvoje bi oko!
A zdaj odidi – pojdi zdaj domov.
Žrtvuj se in ne straši se grobov,
če vrnem se, vrnem se, ko svet bo nov!