S tresočo roko je vrata odpiral,
ves premražen, potrt, jih je spet zapiral,
kot senca se plazil po cestah zakotnih je
in lačen v hiše visoke je stopal,
prosil je kruha, ponujal je rože.
Ves bled se zopet je vračal
v izložbe vabljive je gledal,
pozdravljal ljudi, ki po potih drve,
a vsak dalje gre, jedva, da se nanj ozre.
Ljudje dalje hitijo, a on,
v veži temačni je našel zaklon.
V nebo vzdiguje koščene roke
in usteca razpokana
rada bi prosila, pa se boje
le plaho v tolažbo: „Kruh, kruhek,“ govore.