Sirene tulijo ...
Tulijo, piskajo, vriskajo
kot iz žrela se delavci vsipajo,
zgarani, stari v mrak hitijo.
Poznal sem jih – bili so nekdaj še mladi,
a zdaj ne razločujem jih.
Vsi enaki, izmučeni, bledi, zgarani,
pogled jim je ves tih.
Sirene tulijo ...
Iz jame zevajoče
ljudje se črni vračajo,
kot žrtve podzemlja plaho osamljeni tožijo.
Sklonjene prsi v mrak hite
in dihajo močno, kašljajo, sopejo, hropejo,
dokler jih sile podzemlja za vedno ne stro.
Sirene tulijo ...
Črni možje hite onemogli v mrak,
tiho v obupu nemem drve,
v obupu jim srca krvave
in čelo obliva jim curek krvavih srag ...
Sirene tulijo ...
In jaz čul sem
to tuljenje, hropenje,
piskanje, sopenje.
Za vedno se ritem trpljenja in dela
vsesal mi je v dušo.
In sovražim ga,
zakaj le eni mučijo se
in trpe ...