Krog in krog sede,
polna dvorana jih je
na levi gospe, napudrane, našminkane,
na desni pa gospodje, v frakih in monoklih
sanjavo v foteljih slone.
In seja se prične.
Zborujejo možje, zborujejo gospe
premodro in učeno.
Oglasil se nek debeluh je,
in je govoril o dobrotah,
o zaslugah društva dobrodelnega,
predsednika hvalil je njenega.
Vrata se odpro in sluga pravi:
„Neka žena zunaj joče,
vsa drhti in pravi,
da moža je v rudniku ubilo,
da čevljev nima niti kruha, ne obleke
in prosi, če lahko bi ji pomagali za prvo silo.“
„Z vlačugo ven!“ In duri se zapro.
Gospe s ponosom se smejo.
Zborujejo možje, modro, učeno
in seja se vrši naprej vseeno ...