Ob starem mlinu blizu borov nizkih
ni več vetrov in rož ledenih,
zametov ni in stez sneženih,
izginil led s koles je mlinskih.
Ob mlinu blatna pot v dolino vodi,
nad njo se bele breze pno v nebo,
ob brezah belih reže plug zemljo,
za plugom kmet v razoru hodi.
Samoten, tih poslušam vetra melodijo,
harmonik glas je čuti vmes,
voda pomladnih slišim simfonijo
in v mislih zrem brezmejnih rek sinjino,
ki bodo kmalu čez in čez
preplule zdanjih rek temino ...