Pomlad prihaja ...
Po dolinah in hribinah
bujnih rož je natrosila.
Že vejevje golo s cvetjem je obsula
in naravo tožno prej
v gaj vesel je preminila.
Pomlad prihaja ...
A v duši moji cvetja ni,
ni cvetja, ne sladkosti.
Le trnje bolno dušo mi prepleta,
ki išče novega življenja sveta!
In našla je nekoga,
ki trnje je pobral
in ki ji sladkosti
kupo piti dal.
Pomlad je prišla,
v duši ni več osta in trnja,
z nežno roko ga je nekdo pobral.
In ko pomlad mine,
mar takrat spet se vrnejo
v srce bolečine?
O, ne, ves čas bo
ljubica pri meni stala
in osat, trnje z
duše moje bo jemala.