Let tisoč in ne samo tisoč,
dva tisoč, še delj in še delj
smo hlepeli, hlastali po tebi,
ti leto poslednjih računov
in prvih sadov.
Ti, ki so v srcih te sužnji nosili,
ti, ki tlačani so zate se bili
in ki o tebi smo vsako jesen govorili,
vsako jesen, ko je svet bil prav tak
ko grobišče,
takrat smo si mislili:
kmalu nas sreča in pomlad obišče!
To leto bo naše in naša bo letos pomlad,
prišla bo tako, kot prišla je enkrat,
a vendar drugače.
O – s cvetjem, a s puško na rami,
letos bo v boju prišla
in s kosami,
s katerimi bomo plevel pokosili,
z rokami prišla bo, ki z njimi
iz kamenja bomo gradili,
iz kamenja tega sveta,
ki letos ga bomo zrušili.
Zato bo to leto le naše
in naša bo letos pomlad!