Otrok slovenski

V barakah si rodil se, v nizkih kočah, v kleteh te je spočela mati, med bobnenjem turbin ... Rojen si bil v zatohlih mračnih izbah,

ki so še vse bolj mračne kakor temne zimske noči. V bedi si rodil se tam nekje na kmetih, v zadolženem bednem domu kmeta – hlapca, v domu, ki ni več dom, je le še pribežališče

manjvrednih in teptanih. Tam si rodil se, tam, kjer rože ne cveto, kjer zdravja ni, ne kruha, tam, kjer ni veselja,

tam, kjer ni boga. Očetje v črnih fabrikah, v glažutah, rudnikih, kamnolomih in po njivah v žuljih ječe.

Sama, čisto sama te je rodila mati nekje med razpadlimi zidovi. Sama in z bolestjo in ljubeznijo te je rodila. Preklel te je nekdo ves suh in bled.

In takrat je zaihtela mati, tista mati, ki si ji kri sesal iz njenih prs. Ves star si, otrok slovenski,

kakor mislec si in ves si tih, zaznamovan s krvjo očetov svojih. Ti nisi tak kot drugi so otroci. In smeha ne poznaš, ves tuj ti je,

kakor dežele daleč, daleč na zahodu. In vendar si ves naš, si otrok slovenski, ki stopaš na shojena življenjska pota. Potnik si, ki hodiš po cestah

zaznamovanih s krvjo in delom ... In te vodijo v glažute, rudnike, fabrike, v plavže in k domači grudi, k zemlji, ki jo ljubiš, k zemlji,

ki ti reže grenak kruh življenja. In tu boš zdaj, v glažutah, temnih rudnikih, fabrikah, v kamnolomih in na zemlji rodni boš moral kot hlapec trpet,

kakor oče tvoj prej trideset krvavih let ...