V vseh krčmah zakotnih ga dobro poznajo,
saj skoraj ves teden kar v njih preživi;
le kadar na dolg mu več žganja ne dajo,
prihaja domov in nad nami kriči ...
Življenje se zdi mu strahotna idila,
ki zanjo nikoli ne najdeš si leka;
in vsi ideali le krinke – mamila,
ki varajo z njim gospodje človeka.
Edino v pijači še najde tolažbo,
zato bi vsega se za žganje prodal;
kaj njemu, če spravi vse skupaj na dražbo,
saj ve, da bo kmalu med mrtvimi spal ...