Petdeset let je v tovarni umiral
in delal za druge ko vol;
nikdar se smejal ni, nikdar upiral,
po šihtu je sklonjeno šepal domov.
Tih je in skromen, navajen trpljenja,
da skoraj govorit ne upam se z njim;
vsega naveličan, sit vsega življenja,
zajetega v bol in tovarniški dim.
A kadar ob vinu mu v žilah vzkipi,
takrat bi vso plačo naenkrat zapil
in dolg svoj tovarnarju vrnil s pestmi,
z veseljem - ko psa bi takrat ga ubil.