S prsti prezeblimi
pesmi ledene in žgoče
jaz pišem,
pesmi
vpijajoče in trde,
kakor je
kladiva udar.
Šel bom po ulicah,
pesmi svoje bom kričal,
dokler ne omagam.
O, da bi stih moj
bil kakor britev,
ki reže srca!
O, da bi bil
kot udarec,
ki trga meso
raz telesa!
Srečen bi bil
in pisal vse dni
s prsti prezeblimi
pesmi vpijoče in trde
kot kladiva udar!
Moje dekle
so za kurbo vojaško odgnali,
mater
so v Šlezijo delat nagnali,
brata
so pruski žandarji ubili...
Sam sem,
i meni so skoraj vso kri že izpili...
Prste, poglej,
imam take,
kakor bi v led
jih namakal:
mrzle in trde,
kaj hočem?
Šel bom po ulicah
pesmi bom kričal,
srca odpiral ljudem,
iz njihovih src
bom toploto zajemal,
da si bom prste prezeble ogrel,
potem pa bom pesem drugačno zapel,
pesem,
mogočno ko sonce
in toplo ko kri partizanov.