Ti ki si v knjigah pisaril,
da z ljudstvom si eno,
ti ki si pel o svobodi in bratstvu,
ti si prodal se,
prav kakor bi suknjo prodal,
pa saj je naposled vseeno:
narod ne bo za teboj žaloval;
pljunil bo le na vse tvoje besede,
tvojo ljubezen do zvrhane sklede,
ki so odevala
včasih je v krinko pravice
bodo ljudje opsovali
in vrgli za gnoj.
Sam in preklet boš odslej,
narod bo hodil, kot hodil je prej
pota ki vodijo
k srcu –
naprej!
Res je,
težko je hoditi,
pregrešno je biti
z ljudstvom v teh dneh,
ali prihajajo časi,
ko bodo vsi klasi
našega dela
rodili nam sad!