Kaplje vodne drsijo po šipah.
V oknih meščanov luči so zamrle,
v naših so srcih se rane odprle ...
Veter je veje oskubel po lipah.
Polnoč že danes je s stolpa odbilo,
jaz in mi vsi pa še vedno bedimo.
Rekel sem: „Bratje, oči zdaj odprimo!
Burja je jasnega dneva znanilo!“
Vsi mi, kar ni nas od tega sveta,
mi se dežja ne strašimo,
kajti pred zimo je treba dežja.
Kadar pa sneg bo po poljih skopnel,
takrat bo vsak izmed nas zaživel,
srečen bo takrat, da še živimo!