Vojaška svetilka bledo razsvetljuje barako.
Trudni tovariši legli so v svoja ležišča,
trudni od misli svobodnega vrišča,
ki napolnjuje jim žilico vsako.
Zaspali so vsi, le jaz še bedim
in mislim na tebe, ki vsa si z menoj,
čeprav ni rok tvojih ob meni nocoj,
rok belih in drobnih, ki jaz jih želim.
Veš, draga, težko nam je tukaj živeti,
tu smo med samo gorovje zajeti
in stražniki čuvajo nas z bajoneti.
Pri vas je življenje, tam bije se boj,
tam se borite za kruh in obstoj,
delo je v vas, a pri nas nepokoj.