Moj dragi fant
leži ubit nekje v dolenjskih hribih,
jaz sama za rešetkami strmim ubita;
rodila bom, postala mati otroku
nekega bandita.
Moj dragi fant,
ne veš, kaj vse počeli so z menoj ...
Kako lepo bilo bi iti za teboj,
v dolenjskih hribih pasti kakor ti ...
Umrla bi ...
A jaz živim, živim
in naj rodim otroka njim,
ki naju so ubili,
otroka njim,
ki materam otroke so morili?
Moj dragi fant,
tako mi je, ko da bi kdo čez me oral;
če zdaj bi me pogledal,
me nebi več spoznal.
A tebe otrok bo poznal,
poznal ne bo bandita,
in vedel bo, zakaj si pal,
zakaj je tvoja kri prelita.