Videl strašno, grozno sem trpljenje,
rudarjev, delavcev bedno življenje,
nesrečnih mater čul sem krik
otrok ubogih glasen vik.
V obupu stal sem sam med njimi
in vsi smo čakali rešenja.
V strahu upajoč, trpel, živel z njimi,
v trpljenju čakali smo boljšega življenja.
Potrt sem gledal revirje rudarjev bednih,
moči izmozgane, v lica medle.
Poljane gledal sem cveteče,
s potom pognojene brazde.
Fabrike videl sem grozeče
in množice v njih trpeče,
ki mučijo se dan na dan
za kruh, grenak, željan.
O, bratje, prišel čas bo odrešenja,
na tihem sreče te se veselimo.
Konec grenkosti bo tedaj življenje,
okovov starih rjastih se iznebimo.
O, bratje, prišel bo čas odrešenja ...