Srečal sem potnika brez desnice,
suhega, krvavega,
v očeh je nosil
nekaj skrivnostnega,
z levico pa lajno vrtel.
Gledal me je s topim pogledom,
nehal je lajno vrteti
in stegnil levico naproti
ter čakal od mene daru.
Obstal sem, zatisnil oči ...
On pa je prosil, brez nehanja prosil.
Pravil mi je o mladosti, ljubezni in sreči
in o prejšnjih dneh ...
„Gospod, pomagajte, v tovarni sem izgubil roko“
in stegnil je zopet levico,
od lajne ožuljeno vso.
Šel sem naprej, reven kot on,
za eno spoznanje sem bil bogatejši.
On pa je zrl za mano s tistimi očmi
in si gotovo mislil,, da sem
največji skopuh na svetu.