ČUTIM iglo, kako gre skozi uho, vozli so votli
in vetrovi so kakor strmine v nebo. A le malo
duš se še more vzpeti za bogom, prijatelji,
misli so trda oblast.
NE vem, tudi če se raztelesim, ne vem, koliko
dni nam je še danih. Grobov pa je vedno manj,
prijatelji umirajo speči in iz njihovega pepela
se rojeva samo noč.
DOVOLJ je praznikov, prijatelji, in premalo otrok
je spočetih iz sanj. Počasi vsi, kar nas je prerokov,
pomremo. Čutimo vezi, kako so potrgane,
na obrazih je kri in diši le še po smrti, prijatelji!