Najpred začuj pozdrav moj, domovina,
Zvesto ga pošlje sinovsko serce!
Sprejmi ga ti, prekrasna in edina,
Ki v sebi hraniš drage vse želje!
Ti si svetinja dragega spomina,
In biser najkrasnejši vse zemlje,
Sprejmi tedaj ga, mila majka Slava,
Naj hrani Bog te - živila in zdrava!
Ko mi pomlad napočila življenja,
Obetala je žlahtni cvet in sad;
Serce nemirno bilo hrepenenja,
Navdajal ga nebeški čut in slad;
Al' boj mogočni biti strast ne jenja,
Rodi še marveč mnogoverstnih nad,
Kar mi v obzorji jasnem tu zasije
Naenkrat žarek rajske poezije.
Serce, ogreto čudne zdaj toplote,
Začuti v sebi prej neznano moč;
Izdramljen rahle, blage te gorkote,
Zbudi se v hipu plamen, prej spijoč.
Planiti s serca, skrivne išče pote,
Potok ognjeni, siloma deroč,
Zdaj najde jo -- plamena moč in sila,
Vse združi skupaj se -- nastane pesem mila!
Donela pervo je na tvojo slavo,
Predragi, meni ljubi, krasni dom!
Spoznam tedaj veselo to postavo,
Spozabil jaz se nikdar je ne bom!
Poklic je moj in poslo moje pravo,
Slaviti tebe, veličastni dom!
Spolniti čem ga -- torej naj razlega
Po vsem domovji moja se prisega!
Ne vabi slava me, ki vence spleta,
In pevce drage v grobu še časti,
Da moja pesem, bratom razodeta,
Njih serca vnema, delu je budi:
To čina slavnega je želja sveta,
Ki v persih vedno zvesto mi gori!
Zdaj doni pa prisega krepka logom,
Goram in rekam vsem domačim -- z Bogom!