Bog

Tebe, Stvarnik, vredno poslaviti, Danes usta moje so željne, Al' besed ne morejo dobiti, Va-nje zlit', kar greje mi serce.

Pred Taboj, Neskončni! v svetem strahu Stvar nevredna, slaba trepetam; Pred Taboj sem reven červič v prahu, To očitno, Večni! Ti spoznam!

Tvoja roka je zemljo stvarila, Ki Si v stanovanje nam jo dal; Solncu, luni, zvezdam brez števila Ti na nebu prostor si izbral,

Vrelcem, rekam, morjem tek naznanil, Jim postavil stanoviten jez, -- Ker pa si jim toke Ti zabranil, Zliti se nikdar ne smejo čez.

Lev rujove strašno po puščavi, Kedar glad nemili ga mori, Glas njegov se čuje po planjavi; Ali kdo nasiti ga, ko Ti?

Ti poživljaš cedre velikanske, Kedar suša upogne jim glavo, Ti zvenele cvetke pomladanske Zopet s hladno opojiš roso!

Vsa narava jasno mi spričuje, Da nebes in zemlje si Gospod! Vsaka bil mi živo oznanuje, Da mogočnosti je Tvoje plod!

Najbolj pa mi priča serce verno, Ki Ti zvesto bije noč in dan, Da Si bitje sveto, neizmerno, Dobročinec in sodnik strašan!

Žar ljubezni Tvoje me obseva, Kakor zlato solnce zemlje krog; Serce moje grešno se ogreva Tvoje milosti, neskončni Bog!

Na-Te, večna zvezda se oziram, Kedar brije me nadlog vihar, Sladki nadi serce jaz odpiram: Da pozabil me ne boš nikdar!

Vem, da stvar le grešna res sem Tvoja, Prenevredna vsega, kar prejme; Al', Gospod, Tvoj dih je duša moja, Pravega Očeta kličem Te.

Smiluj se me, Oče vse dobrote! Mar'mi zmiraj Tvojih bo postav, Dokler v dom nebeške se lepote Duh preseli moj z zemlje nižav! --