Zlata jaz nemam ni srebra,
Ni grada belega, se ve,
Kaj ljubiš pač me iz serca?
Sloveče moje nij ime.
Jaz nijsem knez se že rodil,
Prav nizkega sem res stanu:
Moj oča gorski sin je bil,
Imel nij lastnega domu.
Čuteče imam le serce
In v njem mi čuden svet leži,
Obdaja ga okrog gorje,
Otok pa v sredi zeleni.
A draga, jako se bojim,
Podati v last kdaj tebi to,
Ti vtegneš si igrati z njim,
Kot rado se godi tako.