Trudna njiva
Zdaj počiva
Že pod snegom presladko;
Nij več cvetja,
Nij več petja,
Vse je tiho in golo.
Ne ogreva,
Ne obseva
Solnce ljubo več zemlje;
Vse meglene
In snežene
So ravnine in gore.
Tice mile
Obmolknile
Po gozdeh so in logeh;
Oj, kak sladko,
Oj, kak gladko
Pele so nam v prejšnih dneh!
Vsem cveticam,
Že samicam,
Cvetje je odpalo preč;
Oj, da vstalo
Bi nam kmalo
Sopet novih le še več!
Več potoki
Nam globoki
Zdaj prijetno ne šume;
Mraz prehudi
Del jih tudi
Vse v okove je terde.
Zdaj žaluje
In zdihuje
Žalosti serce bridko;
Pa veselje
Mi pripelje
Pomlad mila spet novo.