Zgodi se, da oblačen dan napoči,
Ko gora v gosto je meglo zavita,
Očem daljava lepa krog zakrita,
In vse molči kot v mirni, tihi noči.
Naenkrat se megla od gore loči,
Lepota zemlje sopet je očita,
Svit in gorkota solnca vse zbudita,
Veselja vsaka stvar na dan poskoči.
Ko človek pil iz žalosti je kupe,
Nočem enaki so njegovi dnevi,
Izgubil je nekdanje zlate upe.
A ko mu po prestani bridki revi
Veselje novo zbriše dni gorjupe,
Zasije nov up v lepšem mu odsevi.