Kar želj sem v persih kdaj gojil,
Nobena nij se izpolnila,
Ko bil se rad bi veselil,
Oko mi solza je zalila.
Ko hotel streči sem ljudem,
Globoko v serce sem jih žalil;
Ko govorim, naj bil bi nem,
Mireč sem bratom serd zapalil.
Kaj časi pa ratar stvori,
Ko njiva ne rodi peščena?
V ledino dalje jo pusti,
Ne seje na-njo več semena.
Z menoj je tudi že tako,
Željam ne dajam več prostora;
Naj prazno le mi serce bo,
Naj le zgodi se, kar se mora!