Videl sem za tabo, gora,
Kar ne gre mi iz serca:
Dekle lepše, kakor zora,
Kakor zvezda je neba.
Angelj čist je duša njena,
Ki za madež še ne ve,
Čednost rajska dragocena
Kinča mlado jej serce.
Oj, nedolžnost je presveta
Še popolno njena last,
In ponižnost jo opleta,
Pridnost v delu je nje čast.
Solnce, zjutraj vzhajajoče,
Ona koj osramoti,
Ker jej čelo že je vroče,
Prej ko ono zablišči.
Mil je, kakor drobne tice,
Njen tolažbe polni glas,
Mir naznanja zorno lice,
Zadovoljnost vsaki čas.
Dala mi je tolažila,
Me objela za slovo,
In solza se mi je vlila,
Ko odšel sem za goro.