Veter lehek je z drevesa,
Stresel oreh bil droban,
Prišli blizu ste iz lesa
Veverici v ono stran.
Vgledati obe ga kmalo,
Menda ste imeli glad,
Ker drugače bi ne dalo
Grizti se za mali sad.
Slednjič konec je nevolje,
Zgrabili ste ga zobmi;
Oreh pa se sam razkolje,
Prah rujav se zakadi.
Verže vsaka pol lupine
Jezna iz-mej zob na tla;
Izpred druge druga šine
V gozd osramočena vsa.
Mnogokrat tako ravnajo
Strastni mej seboj ljudje;
Jezo in prepir imajo:
Piškav oreh si dele.