Po sveti je letal sokol sivi
In videl je mnogo, kaj se godi;
Spomini ostanejo mu živi
Od vsega, kar gledale so oči.
Ko spet se povernil je v dobravo,
Krog njega se naglo tiči zbero,
In drug za drugim izvedavo
Prašuje, novic saj vse je željno.
In sokol povesi glavo sivo
Ter praviti jame jim govoreč:
„Prijatelji moji, neslišljivo
Po sveti sem gledal daleč leteč.
Ne veste, kako so zdaj živali,
Mej sabo same se strašno more,
Mladiče so jastrebi jemali
In matere se uboge solze.
Zelo med sabo so zavidljive,
Katera le more, že goljufa;
Mladičem nij mari glave sive,
Zato pa narašča sila gorja.“
Tako je govoril sokol verli
In solza v očesi mu zablišči,
A zbrani so krog se v smehu derli:
„Kaj mari ti, sokol, svet naj terpi!“
Otožen je letel po goščavi
In v serci tako si tiho dejal:
„Bedaku nič resnega ne pravi,
Da solzi ne bo se tvoji smijal.“