Nocoj, nocoj je krasna noč,
Ljubezni polna, jasna noč.
Že take bilo nij noči,
Odkari k ljubici me nij.
Oj, mesec sveti na stezo,
Ki skorej mi neznana bo.
Še prej, ko ura bo deset,
Pri ljubici vasujem spet.
„Kaj delaš, ljubček, mesce tri
Pri meni že te bilo nij?
Ljubezni za-me nemaš več,
Postal za drugo si goreč?“
Tako nocoj mi skorej de
In solze ji v očeh stoje.
Jaz pa poljubim jo sladko
In spet, ko prej, vse dobro bo!
Že hiša pred mano na hribu stoji,
V kateri mi ljubica nežna živi.
Poglej, že luč gori v nji svetla,
Kako je v ljubezni za-me skerbna!
Oh, take ne najde nikedo spet,
Ko trikrat prehodil ves bi svet.
Pa v hiši nocoj svetloba le-ta,
Ta neko čudno pomembo ima.
„O moj bog, je li resnica to,
Da tu gledam ljubico mertvo?“
„Vsmili se,“ – začuje se na tleh,
„Oh, odpusti, velik je moj greh!“
„Oh, odpusti, angelj čisti moj,
Družil bom se s tabo še nocoj!“
Nij več govoril, nij več dejal,
Kar se iz hiše molčeč je podal.
Vgibali so stermeči ljudje,
Kaj besede pomenijo te.
Kar se zabliska, poči strašno,
In govorico vsi razumo.
Mesec na nebi je obledel,
Več vasovalec nij domov šel.
V zori prisije beli dan
In merliču je drug pridejan.