Blaga sijati pomlad nam komaj je vendar začela, Palo visoko drevo v cvetji je svojem na tla. Malo doživel si dnij, rojak, pa doživel si dosti, Mnogo bridkostij si ti, malo pa radosti vžil.
Trudil si noč se in dan, ne za-se, za narod slovenski, Bilo naj blažje serce tebi za dragi je dom. Vedno gojil si željo, da povzdignil svoj rod bi v resnici, Ti si pokazal mu pot, ki ga do slave pelja.
Jasen ostal ti je duh, strašili te nijso oblaci, Ki zakrivajo up, plašil nij tebe vihar. Ako izverstnih kaj mož rodila nam Slava je mati, Eden gotovo si ti biser v nje kroni svetal.
Z materjo meni rosi po tebi oko, ker globoko Ranjeno moje serce čuti izgubo teško. Komaj sem sladko te smel prijatelja svojega zvati, Ločiš od mene se že, krije prezgodnji te grob.
Segla še nijsva v roko si, ker nij pripustila osoda; Da bi tvoj videl obraz, želje izpolnil nij čas. O bridkostij bridkost, ko edinega loči od zveste Duše prijatelja grob, samemu smert je život.
Lučijo sveta bi ti mi bil svetil v temoti življenja, Ti bi dajal bil pogum, ko bi na poti slabel. Teža peroti duha mi tare, da kvišku ne more Dvigniti se iz prahu, moja upada serčnost.
Ti bi tolažbo sladko, mogočno in blago besedo V persih merjočih bil up v novo življenje budil. Solza moja na grob naj pade ti, blagi prijatelj, Tožbe utihne naj glas, serce pokojno naj bo.
Narod ves čuti z menoj veliko tvojo izgubo, Ve, kdo bil si mu ti, kaj si mu stvoril in dal: Ti si bil mu vodnik k prosveti in pravi slobodi, Ljubil si ga od serca, njemu se ves daroval;
Torej ohranil ime bo tvoje v blagem spominu, Dokler jezik glasil bo na Slovenskem se tvoj!
Cookies on Poetry Cove