„Zakaj pač žalostna si, tica,
Da več ne poješ, kakor prej?
Morda ostala si samica
Zgubivša družeta, povej?
Morda ne veš, da v naše kraje
Vernila se je pomlad spet,
Ki krog stvarem življenje daje,
Razsiplje zelenje in cvet?“
„„Oj, vem, da tu je pomlad zala,
Ki vsem je ljuba tak serčno;
Tud jaz bi se je radovala,
A srečo vzel mi je nekdo.
Ko šla iskat okrog sem hrane,
Da mlade bi napitala,
Prišel nekdo je iz poljane,
Ter vropal jih iz gnjezdeca.
Zato sem v žalost zatopljena,
Ko sestre krog se vesele,
Ker reva zdaj sem zapuščena
In moji mladi, kdo ve kje?
Pri njih veselje sem imela,
Ki nikdar več ne verne se,
Po dnevi sem jim sladko pela,
Po noči krila gnejzdece.
Zdaj moram ločena pa biti
Od mladih svojih za vse dni;
Kako se čem še veseliti,
Vide nevsmiljenost ljudij!““