Sultana pa nekedaj
Daleč v gozdi volk dobi,
Vpraša ga, kako, pokaj,
Da od doma se spusti?
In beseda drugo da;
Pes prijazen z njim je bil,
Ker je vedel, kaj volk zna,
Družbo koj je z njim delil.
Ko prišla sta že do mej,
Volk tovarišu pa de:
„Kaj o meni pač, povej,
Sultan, pravijo ljudje?“
Pes verjame, da zares
Volk resnico rad bi znal,
Kakor tudi iz očes
Radovednost mu je bral.
„„Pravijo,““ pes govori,
„„Da prekanjen tat si zvit,
Dobro, da te kdo vstreli,
Ker nikoli nijsi sit.““
Jezen zgrabi volk pesa,
Ki izusti komaj to,
Verže ga serdit ob tla
In razterga mu glavo.
Šel mermraje v gozd je spet:
„Kar si pravil, vem, je res,
Ali, kaj, resnici svet
Ne nagiblje več ušes!“
Kdor resnico govori,
Pazi, kdaj, pred kom jo sme;
Rajši tudi naj molči,
Ko z besedo gre v gorje.