V zelenem gozdu skrit Izviral čist studenec iz mahu je In hitel je po trati zvit; Pustina bila tam in tu je,
Kjer kmalu zdaj Postane krasen gaj. Ob bregi izrasto cvetice In gledajo cvetoče lice
Vesele si v zercali In vsaka sebe hvali, Pa vir, molčeč In jih poječ,
Mej njimi dalje teka, In koder hodi, Začenja kliti in poganja, Za njim povsodi
Dobrota se oznanja. Mogočna smreka Dviguje se iz tal počasi, Ki daje jim studenec moč:
Sam vse oživlja, krasi. Sijal pa solnčni žar pekoč Studencu je v obraz prijetni In v pesku spet se izgubi
Ter posuši; Cveticam zvene kras prevzetni: Zdaj so spoznale, Kdo jim življenja moč dajal je
In so klicale: Studenec dragi, hiramo, Oj, pridi ljubi, vmiramo, Oj, pridi k nam nazaj!
Visoka smreka zdaj Vsušila se do tal je, V bridkosti ji solze Pred smertijo stoje:
Dobrotnika je vse spoznalo, Prepozno klicalo mu hvalo. Tako mož dela mnogi Vso močijo, kar mu je dane,
Tu v širjem, tamkej v ožjem krogi, Dolžnosti svoji zvest ostane; Zdaj vzbuja, zdaj uči, Pomaga rad na vse strani,
Ne praša, kaj mu bo plačilo, Kedaj se bo mu povernilo? Naj nikdo hvale mu ne daje, Naj nikdo ga ne izpozna,
Naj čuje nepravične graje, Nikdar ne promeni serca! Dvigujejo visoko Na redke se česti,
Ki jih podpiral svetom je, dejanjem, Mej tem, ko sam globoko Pod njimi obstoji; Rad sodi svet le po zunanjem!
Daje se drugim slava, Ki njemu po pravici gre, In drug se izpoznava, Pa o zavisti nič ne ve.
Resnica mu je sveta, Kar je leži, zameta; Vse dobro, lepo, blago, Ostaja mu brez konca drago,
Kar v mislih nosi, kažejo dejanja, Od zla odvrača, k dobremu priganja, Veselje pa mu dela, Da je osrečil brate,
Saj ko tema jih je objela, Spominjajo se luči zlate: Mož blag se pozno, vendar izpozna, Svet po izgubi mu veljavo da.
Cookies on Poetry Cove