Pred malo hišo drevo stoji,
Jesen premerzla je rumeni,
In list za listom odpada že,
Zdaj, zdaj so veje mu vse gole.
Pod njim pa starec sivo glavo
Besede pravi vesel tako:
„Minul, drevo, te je cvetja kras,
Ki ga bil dal ti pomladni čas;
Zbežala davno pa je pomlad,
Jesen te praša, kje imaš sad?
Ker slana vmorila ti nij cvetu,
Obilo dalo si zdaj sadu.
Zato nikar ne žaluj, drevo,
Glej, saj je tudi z menoj tako:
Vesel in mlad sem bil tudi jaz,
Cvetoč, prijazen bil moj obraz,
Rujavi bili so kdaj lasje,
Vbelile pa jih skerbi hude.
Pravice hodil sem vselej pot,
Ogibal skerbno pregreh se, zmot.
Ker dobro delal sem svoje dni,
Za-to me starost še veseli.
Nikar, drevo, ne žaluj sedaj,
Saj pomlad vse ti spet da nazaj;
Cvetelo lepše boš ko poprej,
Zelenje pride ti spet iz vej.
List zadnji pade ti neki dan,
Ko nesli bodo me v grob teman.
Pomladi čakal bom v njem nove,
Ko začne biti mi spet serce;
V življenje zbudil se bom novo,
Ki bo brezkončno in presladko.“