Na strehi vrabec je sedel
In se na solnci mirno grel,
Ko se priplazil zviti tat
Rujavi je lisjak do vrat,
In skuša priti v beli dvor,
Kjer kokodajska kurji zbor.
A drobni vrabec zaščeblja:
„Bežijte, kure, strah zija,
Lisjak se plazi v dvor do vas,
Rešijte se, dokler je čas!“
Pa kure jezne zaverno:
„„Bedak nas ta le strašil bo!
Le čakaj, ko spet prideš plah
Pobirat k nam, ti damo strah;
Da res je tu lisjak sedaj,
Zalajal pes bi, naš čuvaj.““
Na to pa plane sem od vrat
In poduši jih zviti tat;
Ubežal je petelin sam,
Ki skril se je v odperti hram.
Ko se lisjak je že pobral,
Pa vrabec je tako dejal:
„Petelin, zdaj spoznaš lehko,
Pesu nij upati bilo,
Ker je lisjakovega roda,
Zato zabranil nij mu vhoda.“