Rekla nekdaj solnčnica je germu:
„Brate, pa zakaj mi delaš senco,
Senco, meni toliko škodljivo,
In me vejami zakrivaš nalašč,
Da ne sije solnce gorko na-me,
Da ne morem lepo čversto rasti,
Ne ozirati se v zlato solnce,
Ki odpre glavico vselej mojo
In krasoto mojo kaže svetu;
Kaj tu nad menoj raztezaš veje,
Da tak venem v gosti senci tvoji?“
Germ pa ji prijazno se oglasi:
„„Sestra ti preljuba, nič ne misli,
Da ti nalašč tukaj delam senco,
Da ne sije solnce ljubo na-te.
Nič ne misli, da so moje želje,
Da bi žalostno ti kdaj zvenela,
Ampak dobro vedi in zapomni,
Da me vsadil je vertnik na mesto,
Da po zemlji širim korenine,
Da na kvišku raste moje deblo,
Da raztezam veje na vse kraje
In človeku delam hladno senco.
Vedi, vsadil me vertnik je semkaj,
Čegar vert je vsa ta lepa zemlja;
On oba je vstvaril tudi naju,
Nama vkazal, tukaj čversto rasti!““
Tako se prepirata od jutra.
Solnce svetlo se za goro skrije,
Solnčnica pa več ne odgovarja,
Noč pokrije temna zemljo širno.
Leto dolgo kmalu je minulo,
Prišla sopet pomlad je vesela,
Ko vsi germi novič zelenijo,
In cvetice vstajajo iz zemlje;
A na mesti, kjer poprej sta rastla
Germ košati, solnčnica rumena,
Videti nobenega nij bilo.