Slovó od jeséni

Žalost mi serce je napolnila, Ker prerano, oh! že tu je čas, Da, jesen preljuba, se ločila In odšla, prijazna, boš od nas.

Vsa natvora, glej zato žaluje, Ne le meni kalno je oko, Vse v obraz ti milo pogleduje In od tebe vzeti če slovo.

Še tesneje mi serce prihaja In še večjo čutim pa bridkost, Ko spomin sladak mi v persih vstaja, Ki preteklo kaže mi radost.

Kolikrat oko se radovalo Tja po ravnem polji je glede, Ko se v sterni polni je zibalo, Kot v viharji ziblje se morje.

Kolikrat se po domačem verti Šetal sem veselo pevajoč, Tergal grozdje na domači terti, Pil iz sladkih jagod blago moč.

Slastijo ondukaj sem užival Drevja raznoteri žlahtni sad, Menil sem, da v raji sem prebival, Sreče prave našel že zaklad.

O jesen, devica dobrotljiva, Dala si nam preveselih dnov, Tvoja polna roka ljubeznjiva Stresa po natvori vsej darov.

Kamorkoli se oko ozira, Krasni tvoj povsodi najde dar, Kjer bilo nij tebe, tam vse hira, To posebno vbogi ve ratar.

Teško vselej kmet te pričakuje, Tebe že naprej se veseli, Dobro ve, kdo pot in trud plačuje, Da, jesen bogata, ta si ti.

Ti napolniš žitom mu hramove, Spolniš up, ki ga je prej imel, Da tako za neprijetne dnove Lehko dobro se bo preskerbel.

Saj prekmalu tu bo ostra zima, Ki pokaže nam nemil obraz In ničesa nikdar sabo nijma, Kakor merzli led in hudi mraz.

Vse, jesen, oj blažena, te hvali, Vse priserčno ljubi te tako, Vse smehlja se ti, devici zali, Ki razsiplješ krog darov polno.

Glej, otožen lovec tam zeleni Hodi tih po gozdi zadnjič zdaj, Vidi, radosti neizrečeni, Konec lovu je, minul mu raj,

Ker prezgodaj že sedaj pustila Ti preljuba bodeš ga, jesen, Koliko mu ur si podelila, Ki ne plati jih denar noben!

Kdo naštel bi zlatih ur premnogih, Ko je čverst ko riba in vesel Stikal po ravninah, hribih, logih, In pri sebi sultana imel,

Ki mu je za skočnimi sernami In za zajci urnimi sledil, Da prinesel mnogokrat na rami Plena je domov obilo bil?

Kdaj, oj, bode se nazaj vernilo Serčno, sladko mu veselje spet? Mora se stvoriti njemu milo, Ker slovo od tebe zdaj gre vzet!

Ko obraz svoj ti od nas oberneš, Izbeži tekoj mu vsa radost, In dokler se ti spet ne poverneš, Teška ne izgine mu bridkost.

Tam na griči, kjer še zadnjič pase Čeda se raztresena mirno, Več pastir prijazno ne smehlja se, Več ne vriska, žvižga si ljubo;

Žalostno le, čuj, sedaj prepeva, Tožnega, pobitega serca, Da dolina votlo krog odmeva, In le tebi to v slovo velja.

Ti, jesen, dajala si naj slaje In nedolžno mu veselje prej, Ko si sladkih jagod bral igraje, Tergal leščnikov je s polnih vej,

Kterih ko nalašč tako bogato Naložila si mu po germeh, Izpolnila upanje mu zlato, Ktero je gojil v poprejšnjih dneh.

Toraj tožnega sedaj je lica, Ker, jesen mu ljuba, boš odšla, Saj, ko ti odideš, dobrotnica, Radost sladka mu izgine vsa.

Drobne tice še pojo ti hvalo, Ker si preživila čas jih svoj, Tam kardelo se jih vkup je zbralo, Da se tožne poslove s teboj.

Čuj, jesen, kako premilo poje Tam krilatih pevcev zbor glasan, Zadnje peva pesni tebi svoje In poslavlja se od tebe zbran,

Prej, ko daleč odleti on tudi Čez morje široko, tja drugam, Kjer ne vmakne pomlad zimi hudi Nikdar se, gorko je vedno tam.

Rože pozne, glej, kako otožne Krone zdaj odpirajo lepe, Kot bi poslavljale se pobožne, Hotle dati hvale ti dolžne;

Saj ves kras, ki ti si jim ga dala, Zima jim nemila vzela bo, Morda ktera še celo zaspala Vekomaj pod merzlo bo zemljo.

Oj, jesen, čuj, hvali te bučela, Polno ima satovje sterdi, Zdaj brez skerbi v panji bo vesela Čakala, da sopet izleti.

Tamkaj še pred panjem so se zbrale, Oj, kako živalice šume, Čuj jih, s tem one bi tebi dale Hvalo in slovo sedaj rade.

Celo potok, čuj, šumlja ob bregu, Vendar žalosten je šum njegov, Glej, valovi le v počasnem begu Zadnjič tužno-milih so glasov;

Govor to šumljanje je njegovo, Tožen je, ker greš, jesen, od nas; S tem slovo od tebe zdaj gotovo Jemlje, ti daruje zadnji glas.

Vil vesel se prej je po livadi, Ter ljubo naproti se smehljal, Dokler moč dobival vir je mladi Od tebe, jesen, je čverst ostal.

Zima pa v okove ga ledene Dela bo za merzli, dolgi čas; Ječe nikedo mu ne odklene, Vtihnil bo njegov prijetni glas.

Glej, kako tam ribe v njem gibljive Kvišku skačejo zdaj nad vodo, Dobro čutijo, da ljubeznjive, Tebe, o jesen, ločitev bo.

Oj, devica blaga, radodarna, Hrib slovo ti daje, gozd in log; Zdrava bodi, hodi dalje varna! Kliče vsa natvora krog in krog.

Vse bridko sedaj žaluje z mano, In slovo ti, ljubi, vse daje, Ker na duri terka že prerano Zima, in spodriva, merzla te.

Upanje le, da se boš vernila, Obiskala spet naš mili kraj, To samo mi daje tolažila In bridkost zlajšuje mi sedaj.

Oj, devica, zdrava mi ostani, Srečna v dom svoj idi od nas ti, In prijaznost svojo nam ohrani, Kmalu tvoj obraz naj zablišči!

Novo nam pripelji spet veselje, Daj nam sopet vžiti zlatih dnov, Spolni, o jesen, nam vroče želje: Spet prinesi polno nam darov!

Ako pevca pa že grob pokrije, Ki je tvojo čast in hvalo pel, Prej, ko tvoj obraz nam spet zasije, Kterega je vselej bil vesel:

Pridi, draga, pa na grob tja mladi, V kterem pevec tvoj bo tiho spal, In v spomin mu rožo na-nj zasadi, Da se duh nad njo bo radoval!